Lažje življenje
Naj začnem z otroštvom. Že kot osnovnošolec sem se seznanil z gostinstvom, saj je oče imel vinotoč. Nerad sem hodil v šolo, zato me je z lahkoto pregovoril, da sem občasno po nekaj ur na dan delal v lokalu in stregel gostom. Odpirali smo ob šestih zjutraj, torej sem moral delati že dve uri pred odhodom v šolo, ki se je ponavadi začela ob osmih. Včasih sem se celo izgovoril, da se šola začne pozneje in sem delal tudi do desetih ali dlje. Zato sem imel velikokrat težave v šoli in tudi doma. Delo v lokalu me je veselilo, zato sem hotel čim več delati. Spoznal sem ogromno ljudi in vedno se je kaj dogajalo.
Prišel sem do zanimivega spoznanja, ki mi je spremenilo pogled na življenje. Ljudje, ki so prihajali v lokal ob šestih ali sedmih zjutraj, so prihajali peš ali s kolesi. Ti so hodili v redne službe. Okoli devetih pa so se z lepimi avtomobili pripeljali gostje, ki niso hodili v službo, ampak so bili obrtniki. Vsaj tako so rekli. Včasih so vse dopoldne posedali, popivali in se pogovarjali. Ker sem po naravi radoveden, sem jih vprašal, kaj delajo. Odgovorili so mi, da so obrtniki in da sklepajo posle. Ni mi šlo v glavo, da ljudje, ki hodijo v službo ob šestih zjutraj, pešačijo ali se vozijo s kolesom, tisti pa, ki na veliko zapravljajo in popivajo cele dopoldneve, pa se pripeljejo ob devetih, ponavadi z dragimi avtomobili.
Takrat sem se odločil, da ne bom hodil v službo in bom obrtnik, če bo le mogoče. V 60. letih v Jugoslaviji ni bilo podjetnikov, ni bilo zasebnih podjetij, ampak samo državna. Bilo pa je veliko obrtnikov.
Moja obrtniška pot se je začela leta 1974, podjetniška pa leta 1991 – resda na začetku le v glavi, toda moja odločitev je bila neomajna in postopno, skozi leta, sem jo uresničil.
Takrat še ni bilo knjig, v katerih bi pisalo, kako organizirati posel. Učili smo se iz lastnih izkušenj in drug od drugega. Vsi smo bili več ali manj samouki in vsak se je znašel, kakor je vedel in znal. Večina znanja se je prenašala iz roda v rod.
Če primerjam čas socializma z današnjim, moram reči, da je bilo takrat več demokracije na vseh nivojih.
Obrtnikov je bilo malo, ljudje so raje imeli redne službe. Všeč jim je bila redna plača in tudi to, da so doživljali manj stresa. Kajti če si hotel biti obrtnik, si imel kar dosti opravka z birokracijo in moral si vložiti precej truda, da si dosegel svoje.
Toda ko si postal obrtnik, si bil “car”. Dela je bilo, kolikor si hotel in tudi denarja je bilo v izobilju, če si le želel delati. Z davčno upravo si se lahko vse dogovoril, samo, če si ravnal pametno in, če si bil komunikativen, predvsem pa ne preveč požrešen. Zame je bil to “raj na zemlji”.
Tudi drugim delavcem in obrtnikom ni ničesar manjkalo. Nihče ni tarnal. Ljudje niso bili bogati, bili pa so zadovoljni. Takih je danes malo. Še tisti, za katere mislimo, da so zadovoljni, so večinoma nesrečni in depresivni.
Če vam povem po pravici, sem hranil denar doma, v velikih vrečah za smeti, in to ne samo v eni. Celo tako daleč je prišlo, da se mi denarja ni ljubilo niti šteti. Iz vreče sem vzel toliko, kolikor sem trenutno rabil.
To so bili res zlati časi. Seveda, pa nisem bil edini, ki je imel toliko gotovine. Poznal sem več takih. Danes so redki, ki se lahko s tem pohvalijo. Morda res nismo imeli milijonov naenkrat, ampak postopno, toda ljudje so bili srečni. Kljub temu pa mnogi še vedno niso želeli biti obrtniki. Večinoma so imeli dobre plače, ob koncih tedna so bili prosti, počeli so, kar so želeli in niso imeli skrbi. “Če bi bil obrtnik, bi moral delati vse dneve in imel bi veliko problemov.” Vsaj tako so ljudje mislili, vendar ni bilo tako hudo. Ko je posel stekel, je šlo samo od sebe, saj konkurence skoraj ni bilo. Mnogi obrtniki so dejansko uživali – poleti in ob koncih tedna na morju, na potovanjih, pozimi pa na smučanju, in to mnogokrat kar med tednom. Skratka, žur na celi črti! Tako smo živeli v “gnilem” socializmu. Lahko bi celo rekel, da smo živeli srečno in bogato. Tudi tisti, ki niso bili bogati, so bili večinoma zadovoljni.
Če primerjam situacijo v stari YU s situacijo v novih državah bivše YU, bi rekel, da je bilo takrat 95% ljudi zadovoljnih, 5% pa nezadovoljnih. Vsaj po letu 1965 je bilo tako, prej pa je bilo, kakor sem slišal, vse mogoče. Danes je žal obratno.
Ko je Slovenija leta 1991 postala samostojna država in smo prešli v kapitalizem, so mnogi čez noč postali lastniki podjetij in večina je mislila, da bo čez noč obogatela, saj so bili prepričani, da je to lahko. Poceni kupiš, drago prodaš, saj to pa ja ni težko. To je bil osnovni moto mnogih. Najbolj privlačno pri vsem skupaj je bilo, da so kar naenkrat vsi postali direktorji. Pred tem je bil nepomemben uslužbenec, čez noč pa je postal pomemben. Toda danes je večina teh ljudi spet v službah in delajo za kredite, ki so jih kot podjetniki jemali na veliko. Zasebni dolgovi so zgodba zase.
Vedite, da beda ljubi bedake!
Odprli so podjetja in ker večina ni imela dovolj kapitala, so si izposodili denar od staršev, sorodnikov in prijateljev. Največjo napako so storili tisti, ki so jemali kredite pri oderuhih. Eden od teh naivnežev sem bil tudi sam, zato to dobro poznam.
V letu ali dveh je večina zaradi pomanjkanja izkušenj in znanja že začela propadati. A ker so računali, da se bodo nekako izvlekli, so jemali hipoteke na hiše, poslovne prostore, vikende, kmetije ipd. Večina je propadla. A niso propadli sami, za seboj so potegnili v bedo še vse bližnje in daljno sorodstvo. Nekateri podjetniki so končali celo “na štriku”. Mnogi so zaradi stresa tudi zboleli in žal predčasno zapustili ta svet. Le redkim se je uspelo izvleči.
Še enkrat vam rečem, bodite zelo pazljivi, kajti čez noč lahko ostanete brez vsega. Biti poslovnež je zelo mamljivo, a tudi zelo nevarno. Ne glejte samo tistih, ki so uspeli; poglejte tudi tiste, ki niso in se malo postavite v njihovo kožo.
Ena večjih napak, ki jo ponavadi zagrešijo poslovneži začetniki, je ta, da večino začetnega kapitala, ki so ga pridobili sami ali ob pomoči družine, najprej vložijo v imidž, kar je zelo nespametno. Kupijo si drage obleke in ostalo kičasto kramo, predvsem pa avto na lizing in “igrajo”, česa vse so sposobni. Taki ljudje so največkrat tarča prevarantov, ki tem podjetnikom obljubljajo strašne posle in “blazne” zaslužke. Podjetniki potem večinoma čez noč ostanejo brez vsega. Takih primerov poznam veliko.
Ker sem delal v gostinstvu in poznal mnogo ljudi, ne samo v Sloveniji, ampak po vsej YU, so moje informacije precej verodostojne in transparentne. Po mojem mnenju je večina ljudi živela dokaj bogato in predvsem demokratično. Vsakdo, ki je želel delati, je imel delo; nihče, ki je želel postati obrtnik, ni imel ovir, oziroma jih je bilo zelo malo. Res, da nisi mogel imeti ne vem kakšne tovarne in po nekaj sto delavcev, tudi ne vem kakšnih avtov si ljudje niso kupovali, toda mnogi so se znašli in so bili zelo uspešni.
To so bili zlati časi in vse znanje, ki smo ga rabili, smo večinoma pridobili sami. Obrtniki smo tudi v zadrugah med seboj izmenjevali izkušnje in informacije, skratka vse je več ali manj bilo tako, kot mora biti, vsaj v Sloveniji, v drugih republikah je bilo marsikaj drugače.
A pojavila se je verjetno vsem znana težava, in sicer potuha, ki nam jo je dajal socializem. Večina je samo čakala, da bo država poskrbela zanje, kar se vidi še danes. Večina ljudi pričakuje pomoč od države, kar je velika napaka. Ljudje so bili v socializmu brez lastne pobude in neustvarjalni, skratka zamrl je podjetniški duh, vsaj pri večini. Ne znajo se več boriti (vsaj večina) in ne zavedajo se, da država ne bo poskrbela zanje. Nekateri kar čakajo, sedijo doma, tarnajo in tonejo v težave.
Poskrbite sami zase in borite se, to je edini izhod iz krize. Danes živimo v kapitalizmu in tu ni milosti. Mnogi še vedno živijo z glavo v socializmu, z ritjo pa v kapitalizmu, na čelu z našo vlado.
Tudi v državah bivše YU je situacija podobna, pa še kje po svetu.
Če danes želiš postati podjetnik ali obrtnik, je največje vprašanje, kaj delati in kje začeti. Naenkrat vsi delajo vse, potem nastopi še konkurenca. Začetni kapital v socializmu ni bil ne vem kakšen problem, vsi smo imeli denar. Tudi kredita ni bilo težko dobiti, če si le imel malo izkušenj in zvez.
Danes moraš imeti za začetek posla veliko znanja in izkušenj in še kapital, kajti, če danes vzameš kredit, si že na začetku v minusu.
Izkušnje si večinoma nabereš z delom, znanje pa pridobiš v šoli. Resda šole danes še vedno niso tako kvalitetne, kot bi morale biti, toda še vedno bolje to kot nič.
Največji problem je, da otroke v šolah, predvsem na fakultetah učijo profesorji, ki so se izšolali v socializmu in nimajo pojma o kapitalizmu, ki ga imamo zdaj, oziroma bi rekel, da to niti ni kapitalizem; bolj je podobno fevdalizmu. Vsi so polni teorije, ki pa se v praksi večinoma ne obnese. In ko ti ekonomisti končajo šolanje, so kot izgubljene ovce.
To se predvsem vidi pri naši vladi, podobno je tudi v državah bivše YU in posledično so vsi do vratu v dreku. Problem je še, da imamo 80% politike in 20% ekonomije, moralo pa bi biti obratno. Toda kot sem že omenil, to ni nič čudnega glede na to, kdo je ljudi poučeval. Vse pa je odvisno od tega, kakšen posel želite začeti. Veliko informacij je moč dobiti na spletu, vendar so precej razdrobljene in mnogim se s tem ne ljubi ukvarjati, zato iščejo bližnjice, kako s čim manj truda pridobiti čim več koristnih informacij.
Obstajajo tudi knjige, kako začeti posel in kako živeti, toda teh knjig je ogromno, mnoge so zelo obsežne in večini se tega ne ljubi brati, ker je vse zelo natančno opisano in predvsem si je težko vse zapomniti. Dostikrat niti ne veš, kaj bi bral. So pa med njimi seveda tudi nekatere kvalitetne, ki se jih dejansko splača prebrati. Ne potrebujete nobenih motivacijskih predavanj in podobne navlake. Zastavite si cilj in se sami motivirajte ter izobražujte! Na spletu je ogromno motivacijskega materiala. Samo sedite in glejte, izberite tisto, kar vam v tistem trenutku ustreza in to ponovite, ko vam motivacija pade.
Če boste hoteli, boste že našli, kar potrebujete, nato poglejte ali preberite. Mnogi hodijo na seminarje in jih mastno plačujejo. To je napaka, motivacija na zalogo se ne obnese. Na koncu zaslužijo samo predavatelji in organizatorji, vi najmanj.
Ker sem bil od svojega osemnajstega leta obrtnik in pozneje tudi podjetnik, sem si do svojega 60. leta nabral veliko poslovnih in življenjskih izkušenj.
Sokrat je rekel, da moški pri šestdesetih doseže višek modrosti; in če še nisem na višku, sem pa vsaj blizu, upam.
Od leta 1991, ko sem postal podjetnik, pa do leta 2015, ko sem s podjetništvom v glavnem končal, sem imel picerijo, prodajal sem avtomobile, rabljeno gostinsko opremo, kozmetiko, zdravilske pripomočke in likalnike na terenu, imel sem tudi privatno kockarnico in počel še veliko drugega. Med letoma 91 in 95 sem se udeleževal seminarjev in predavanj po vsej Sloveniji. Pridobil sem veliko informacij in znanja, prebral sem veliko knjig in vse to mi je pozneje prišlo zelo prav. Najbolj uspešen sem bil pri zbiranju certifikatov in pozneje pri nakupu in prodaji delnic na terenu ter po pošti. Kakih štirideset agentov je delalo zame na terenu, in to za dobro plačilo. Nikoli nisem varčeval pri delavcih, kar počnejo mnogi današnji kapitalisti. Mnogi so rekli, da za tako lahko delo še nikoli niso bili tako dobro plačani. Obračal sem na milijone evrov, v glavnem denar drugih ljudi, ampak tudi meni je veliko ostalo. Delal sem vse, če sem zaslutil dober zaslužek, včasih tudi neuspešno, toda vztrajal sem in iskal, dokler nisem našel kaj dobrega. Iz vsake izgube sem prišel z novimi izkušnjami, ki sem jih kasneje uporabil pri novih projektih.
V vsem tem času sem zaslužil veliko denarja, veliko pa sem ga tudi izgubil. Najmanj štirikrat sem bankrotiral, natančnega števila bankrotov pa ne vem, ker sem jih potem nehal šteti.
Toda ne glede na vse se še vedno borim in ustvarjam nove projekte. Moj moto je, da se moraš boriti, dokler si zdrav, in da ni predaje, dokler si živ. Iz vseh bankrotov sem se rešil in zdaj grem spet novim zmagam naproti.
Približno pred letom dni sem se odločil, da bom zapisal vse svoje izkušnje. Enostavno se mi je zdelo škoda, da jih ne bi delil z drugimi. Odločil sem se jih zapisati v kratki in praktični obliki, da bi ljudem pomagal z jedrnatimi nasveti, ne da bi jim kradel dragoceni čas. V svetu so izšle že številne knjige navodil, tako duhovnih kot poslovnih, pa tudi romanov, toda v moji knjigi najdete vse, kar trenutno potrebujete za začetek. Po moji oceni je knjiga uporabna, zanimiva, zabavna, včasih celo šokantna in provokativna. Vsebuje koristne napotke, malo duhovne hrane in nekaj uporabnih pregovorov. Je nekakšna osnova za nadgradnjo vašega življenja. Mladim bo pomagala videti, katere možnosti in pasti jih čakajo v življenju, predvsem pa, kako se jim izogniti. Starejši bodo lahko obujali spomine in razmišljali, katere napake so delali in v katere pasti so se ujeli, ker na žalost niso imeli na voljo take knjige. Toda nikoli ni prepozno.
Predvsem sem želel pokazati, katerih napak v poslu in v življenju ne smete delati. To naj bi bil nekakšen priročnik, v katerem vam pokažem “preverjene bližnjice”, namenjen pa je prav vsem v premislek in malo tudi v razvedrilo. Nima smisla, da bi ponavljali moje napake ali napake drugih. Nekaterim bo knjiga všeč, nekaterim ne, toda vse zapisano so v glavnem moje lastne izkušnje in moja razmišljanja o poslih in življenju na splošno.
Knjiga je zasnovana tako, da jo lahko večkrat uporabite, saj obravnava razne teme. Ko se znajdete v nejasni situaciji, lahko odprete knjigo in preberete, kar vas tisti trenutek zanima. Upam, da vam bodo moja navodila in nasveti na vaši življenjski in predvsem poslovni poti vsaj malo koristili, ublažili težave, predvsem pa skrajšali pot do cilja.
Trudil sem se predstaviti čim širši izbor preverjenih pravil in kot dodatek še izbor duhovnih misli. O uspehu izbora presodite sami.
Na koncu boste našli še nekaj naslovov knjig, ki so nadgradnja te knjige. Predlagam, da jih postopno preberete, kajti po moje je bolje prebrati eno pametno knjigo, kot izgubiti kup denarja, potem pa razmišljati, kje ste naredili napako.
Več informacij in znanja ko imate, laže boste uspešno poslovali in bolje boste živeli. Predvsem pa uporabljajte glavo, naj vam ne bo samo za okras.
--------------------------------------------------------------------
Vir vsakršnega ustvarjanja je čista zavest... čista možnost, ki bi rada utelesila breztelesno. Ko spoznamo, da naš resnični Jaz ni nič drugega kot čista možnost, se zlijemo s silo, ki vse v vesolju napravlja vidno.
Deepak Chopra, Zakon čiste možnosti
---------------------------------------------------------------
Predvsem je pomembno, da obenem s tem, ko rastete poslovno, rastete tudi duhovno, če želite, da bo uspeh dolgotrajen in zanesljiv. Eno brez drugega žal ne gre.
Marjan Vukosav
Če ne najdete načina, kako zaslužiti denar tudi brez dela, boste morali delati do smrti.
Warren Buffet
Volk se ne obremenjuje z mnenjem ovac, in lev se ne obremenjuje z mnenjem hijen.
Marjan Vukosav
Denar predstavlja kup stvari brez vrednosti ali brez koristi. Vendar predstavlja tudi nekaj dragocenega, in to je neodvisnost!
Samuel Smiles
Probleme je treba reševati, ko jih še ni.
Ljudski pregovor
Šele ko si prost, ko si popolnoma svoboden, lahko kaj ustvariš oziroma imaš nešteto idej.
Ljudski pregovor
Modro je razmišljati o denarju, ki ga imaš, kako ga ne boš zapravil; manj modro pa je razmišljati o denarju, ki ga nimaš, kako ga boš zapravil.
Kitajski pregovor
V socializmu so ljudje živeli skromno, toda srečno. Danes pa vidim, da tudi tisti, ki vsaj zgleda, da imajo vsega dovolj, živijo nesrečno. Denar ne prinaša vedno sreče, ampak tudi probleme. Lahko bi celo rekel, da več kot ga imaš večje probleme imaš, toda dokler ne prideš v to situacijo ne verjameš.So pa ti problemi bistveno drugačni kot takrat, ko ga nisi imeu.
Eni bojo rekli, da tu ni logike, ampak tako je, sem preiskusil na lastni koži. Vsekakor pa je bolje, da ga imaš, kot pa, da ti ga primanjkuje.
Marjan Vukosov
Ne jebe lep, nego uporan.
Če želiš biti star in moder, moraš biti najprej mlad in neumen.
Pot do nebes mnogokrat vodi skozi pekel.
Odnosi: ker tisti, ki ima odnos, bo spoštovan, če ne od ljudi, pa od boga, kar je še bolj pomembno.
Najebat možeš uvjek, a jebat ne možeš.
Davor Novak
MORDA VAS ZANIMA TUDI:
Feb 17, 2025